Kot specializant geštalt psihoterapije nudim individualno psihoterapijo po geštalt psihoterapevtski metodi. Pri svojem delu sem zavezan etičnemu kodeksu  Slovenskega društva za gestalt terapijo SLOGES

Gestalt psihoterapija je za ljudi, ki želijo bolj spoznati sebe, si pobližje ogledati svoje življenje in si ozavestiti načine, kako sooblikujejo odnose z drugimi ljudmi. Geštalt terapija je eksistencialna, humanistična in izkustvena psihoterapevtska smer. Poudarek je na neizbežni povezanosti osebe z njenim okoljem. Je za ljudi, ki želijo bolj polno razumeti svoje sposobnosti, težave, potrebe in skrbi. V sodelovanju s terapevtom ima klient možnost odkrivati, kako njegova preteklost vpliva na njegovo doživljanje in vedenje ‘tu in zdaj’. Geštalt terapevt je usposobljen, da s pomočjo kontakta, dialoga in odnosa, ki ga razvije s klientom, le-ta spozna sebe, se zave sebe in načinov, na katere sooblikuje odnose z drugimi ljudmi ter s tem poveča možnosti izbire in odgovornosti. Vsi smo se naučili določenih načinov, kako se soočati z izzivi in težavami. Psihoterapija klientu omogoča, da te načine razišče, si jih ozavesti in odkriva nove, drugačne možnosti razreševanja svojih težav. Človek v stiski ima običajno moteno zavedanje. Geštalt terapevt nudi osebi v stiski podporo pri zavedanju tega, kar je. Človek lahko svobodno izbira le med možnostmi, ki se jih zaveda. Večje zavedanje namreč omogoča več izbire in svobode s tem pa posameznik lahko prevzem odgovornost za oblikovanje svojega lastnega življenja. Zavedanje najbolje spodbujamo s pristnim odnosom med terapevtom in klientom. Bistvena je prisotnost. Prisotni smo z telesom, spomini, čustvi in besedami. Izhodišče dela v geštalt terapiji je celostno doživljanje tukaj in zdaj, pri čemer skušamo razumeti, kakšna je vključenost preteklosti, dosedanjih življenjskih izkušenj in načrtov za prihodnost v sedanjem doživljanju posameznika, ki ga lahko razumemo samo v njegovem celovitem kontekstu.Geštal terapevt ne prevzema vlogo eksperta za klientovo doživljanje in njegove življenjske odločitve, ampak mu omogoča, da le ta sam postaja ekspert za svoj lasten obstoj, da ozavesti lastne potrebe in občutke, sprejema svoje lastne odločitve, razvija sposobnost globljega razumevanja sebe in okolja ter odkriva nove, drugačne in bolj zadovoljive možnosti reševanja svojih težav.

Dr. Rugelj je uvedel in nato nadgradil Hudolinov sistem v Sloveniji, zato lahko govorimo o socialno andragoški metodi dr. Ruglja, ki je edinstvena na svetu. Opisal jo je v številnih knjigah in člankih in jo uspešno prakticiral skoraj 40 let v svojih skupinah in terapevtskih skupnostih. Njegovo delo nadaljujem s svojim delom tudi sam. Kot bistvo socialno andragoške metode je dr. Rugelj izpostavil zapoznelo osebnostno dozorevanje in vsestransko oblikovanje ljudi, ki so zaradi patoloških vplivov staršev prišli v hudo partnersko in osebno krizo in so se pripravljeni dolgoročno zelo potruditi, da napravijo nekaj iz sebe. V svoji metodi urejanja alkoholikov in drugih ljudi v stiski je uvedel več kot petdeset vzgojno-terapevtskih sredstev. Uvedba in uporaba vzgojnih sredstev ter avtoritativno vodenje terapevtskih skupin sta originalni posebnosti v psihoterapiji in imata veliko večjo moč zdravljenja kot klasična psihoterapija.

 

Ljudem v stiski je potrebno pokazati pot rešitve, kar pomeni, da morajo delovati v skladu z antropološkimi spoznanji in izročili, ki so v preteklosti učila, kako mora človek živeti. Pri rehabilitaciji oziroma habilitaciji človeka v stiski je potrebno uporabljati prvenstveno naravna sredstva kot je npr tek (za samodisciplino), biblioterapija, avtoanalitično pisanje, stik z naravo, hoja v gore, študij, skrb za dobre odnose z bližnjimi,…

 

Pomembno je, da se od ljudi zahteva, da delujejo.

 

Terapevt mora biti ljudem, ki se pri njem urejajo (praviloma v skupinski terapiji), zgled z lastnim življenjem.  Le redki ljudje so se resnično pripravljeni dejavno potruditi za preseganje svoje življenjske stiske, zablode in stranpoti. Zato je socialno-andragoška metoda urejanja ljudi v stiski učinkovita samo za redke izbrance, pare in družine, ki se v dolgotrajnem procesu nadpovprečno trudijo, da uredijo svoje življenje. Vsi ti ljudje so živeli narobe in so zaradi tega zdrsnili v težave.

 

Lahko rečemo, da so padli na izpitu iz umetnosti življenja.

 

Pot vrnitve pa ni enostavna.

 

Uvedba in uporaba vzgojno terapevtskih sredstev (VTS) ter avtoritativno vodenje terapevtskih skupin sta originalni posebnosti v psihoterapiji, ki imata veliko večjo moč zdravljenja kot klasična psihoterapevtska sredstva.

Zakaj je tako, dr. Rugelj razloži:

• VTS so vsakomur razumljiva sredstva, ki demistificirajo »okultnost« različnih psihoterapevtskih šol,
• so ideološko nevtralna,
• nemogoče je, da jih uporablja terapevt, ki se spreneveda (npr. če pije, kadi, je zaležan…), kajti ta VTS ga hitro demaskirajo,
• temeljijo na ugotovitvah sodobnih mislecev, ki so spoznali, da je pri (pre)vzgoji in psihoterapiji nespametno uporabljati rutinska sredstva (ki ne upoštevajo “rešitev drugega reda” po Watzlawicku),
• VTS so v skladu z izročili starih modrecev, ki govore, da samo smiselno angažiranje, sprememba življenja, navad itd. vodi k dvigu,
• VTS dejansko predstavljajo bistvene razlike pri zdravljenju ljudi v stiski med socialno-andragoško metodo in vsemi drugimi znanimi metodami pri nas in v svetu,
• VTS so nepogrešljiv andragoški dodatek k ekleltično oblikovani tehniki skupinske, individualne, partnerske in družinske psihoterapije.

 

Vrste vzgojno-terapevtskih sredstev:

1. splošna VTS, ki jih uporabljajo vsi sistemi: abstinenca, kontrolni pregledi, posveti, nasveti,
2. temeljna VTS, ki jih uporabljajo vsi sodobni sistemi: terapevtska skupina, študij alkoholizma, vključenost vse družine v urejanje, formalna predstavitev,
3. specifična VTS, ki so v socialno-andragoški metodi obvezna:
   • istočasna vključenost v terapevtsko skupino, klub in širšo alternativno skupnost, po želji pa še v katero od vzporednih skupin (seksološko, družinsko, skupino samskih …),
   • reden vzdržljivostni tek z nekaj pretečenimi maratoni vsako leto,
   • redno planinarjenje s prehojenimi planinskimi transverzalami,
   • obvezni spisi: dnevniki, tedniki, mesečniki, utrinki o raznih dogodkih (predstavitvah, pohodih, maratonih …),
   • vsakoletno terapevtsko postenje (od enega do štirih tednov),
   • nadomeščanje izostankov s sestankov, maratonov, planinskih pohodov itn.,
   • specifična tehnika predstavitve v skupini, klubu, ATS (alternativna terapevtska skupnost),
   • specifična tehnika konfrontacije z lenobo, sprenevedanjem, površnostjo, neodgovornostjo, izmikanjem, lažmi itn.,
   • priprava različnih preglednih referatov,
   • pisanje utrinkov na utrinke (piše jih član skupine, ki se je predstavil),
   • sodelovanje pri urejanju zbornikov dokumentacije o našem delovanju,
   • izredni sestanki klubov zaradi študija različnih zbornikov dokumentov o delu ATS.

 

S socialno-andragoško metodo se skuša alkoholike in druge ljudi v stiski na avtoritativen način (t.j. z osebnim zgledom in jasnimi »zahtevami« terapevtskega dogovora) pripraviti do tega, da premagajo svoje deficite, ki so jih nabrali v dosedanjem življenju in da opustijo nespameten življenjski slog, ki jih je privedel v stisko.

Red in disciplina sta bistvenega pomena, da ljudje svojo stisko in označenost presežejo Izkazalo se je namreč, da je za resnično rešitev iz stiske (alkoholizma, narkomanije, urejanje partnerstva …) potrebno vložiti ogromno energije.

 

Scott Peck v svoji knjigi Ljubezen in duhovna rast pravi, da je življenje sestavljeno iz vrste težav in da je disciplina osnovno orodje, s katerim lahko te težave rešujemo. Z malo discipline lahko rešimo le malo težav, s polno disciplino pa vse.

 

Mnogo ljudi v težavah želi samo olajšanje. Niso se pripravljeni aktivirati, disciplinirati – zaradi lenobe. Tako ti ljudje preprosto niso usposobljeni za ustrezen življenjski boj in napor in ostajajo ali pa tonejo še globlje v težave. Tako se morajo na začetku poti reševanja svojih (navadno nevrotičnih) težav potruditi do skrajnih meja in slediti »avtoriteti«, t.j. terapevtu, ki jih usmerja. Seveda je to paradoksalna situacija, vendar ni druge poti. Človek hoče biti na eni strani samostojen, avtonomen, na drugi pa se »mora« podrejati določenim pravilom. Izkušnja mi pravi, da uspejo samo tisti, ki so sposobni slediti pravilom, zahtevam, kot npr. otrok sledi svojim staršem. Ko posameznik ponotranji vse tiste dejavnosti, ki so del terapevtskega pakta (tek, planinarjenje, branje, pisanje avtoanalitičnih spisov in utrinkov …) in postanejo del njega, njegove odločitve, bo tako živel zaradi sebe in ne zunanje prisile, je bitka dobljena. Torej ne drži, da naj bi bil človek v stiski že takoj samostojen in da se mora nasloniti na svoje notranje moči in izhajati iz teh svojih notranjih sposobnosti na poti iz zagate. Teh notranjih moči, resursov preprosto nima in zato se nima na kaj nasloniti. Zlasti pri alkoholikih opažamo, da pri njih ne gre zgolj za odvisnost od alkohola z vsemi posledicami na telesnem, dušenem, odnosnem in duhovnem področju, ampak gre za utirjen slog življenja, ki so ga »trenirali« dolga leta v subkulturi s sebi podobnim (z alkoholiki noče imeti opravka noben urejen človek). Zato pri urejanju alkoholizma ni dovolj samo streznitev in abstinenca – to je samo predpogoj, ampak dolgoletno »prešolanje«, »reprogramiranje«, kajti pri alkoholiku se v dolgih letih popivanja utirijo psihopatske osebnostne poteze, ki jih minimalizira z mnogimi obrambnimi mehanizmi.

Prešolanje ni možno s permisivnimi metodami (da se pacient nasloni na lastne notranje moči), ampak samo z zelo strukturiranimi »zahtevami«. Alkoholiki in tudi drugi ljudje v stiski imajo praviloma zelo nizko samopodobo in samospoštovanje. Govorimo lahko o deficitih na samopodobi kot tudi v sami strukturi osebnosti (na egu). Zaradi teh primanjkljajev morajo nujno doseči določene uspehe, samopotrditve, ki jim v dolgotrajnem urejanju počasi preoblikujejo pogled na samega sebe. Ta proces ne poteka sam od sebe, ampak v pogojih skupinskega dela z avtoritativnim vodjem in ob mnogih pozitivnih zgledih že urejenih članov skupine ter z lastno aktivnostjo, dejavnostjo pri izpolnjevanju programa v skupnosti.

Avtoritativen vodja mora biti kompetenten strokovnjak, ki je osebnostno trden, zdrav, ki je tudi sam utirjen v zdrav slog življenja, da je lahko zgled svojim pacientom.

 

Avtoritativno vodenje kot pogoj za urejanje ljudi v stiski

Ljudje v stiski, zlasti pa alkoholiki, so v svojem življenju »pridelali« toliko deficitov, da jih brez pozitivnih zgledov v dolgotrajnem in vsestranskem programu ob vodji, ki predstavlja avtoriteto in je zrela osebnost, ne morejo nadomestiti. Avtoritativno vodenje pomeni, da se na vsakega člana oziroma na njegovo obnašanje gleda kot na obnašanje drugih, zdravih ljudi. To pomeni, da se človeku v stiski, zlasti pa alkoholiku, ne prizna statusa »bolnika«, ampak da se od njega »zahteva«, da deluje na vseh življenjskih področjih, kajti več ali manj je na vseh področjih tudi nazadoval. To pa je možno samo v vzgojnem procesu, kar psihoterapija v širšem smislu tudi je. Psihoterapijo v ožjem smislu omogočajo raznovrstna in številna terapevtska sredstva – predvsem biblioterapija in avtoanalitično pisanje.

Odrasel človek se ne more urediti, ozdraviti, se spremeniti, če ne postane kot otrok. Spoznanja psihologov in pedagogov v zadnjih letih jasno kažejo, da je vzgoja možna le v pravični, avtoritativni družini, kjer naj bi bile vloge očeta in matere pravilno odigrane, kjer je oče tisti, ki postavlja meje in ograde otrokom, mati pa sprejme pokrivajočo vlogo.
Tu je seveda tudi nenadomestljiva vloga manjše in večje skupine, ki predstavlja pleme, razširjeno družino, ki ima poleg pravičnega očeta (terapevta), nenadomestljivo vlogo pri osebnostni preobrazbi posameznika. Tako ljudje v stiski dejansko želijo, da jim kompetenten človek pokaže pot iz stiske, in so mu tudi pripravljeni slediti.

Terapevt mora v svoji vlogi dostikrat dobesedno odigrati vlogo očeta z vsemi transfernimi in kontratransfernimi ter realnimi odnosi med njim in ljudmi, ki se pri njemu urejajo. Tako mora terapevt sprejeti vlogo vzgojitelja, to se pravi avtoritete, in mora v nekem smislu nastaviti hrbet in v vztrajanju pri korektnem izpolnjevanju zahtev programa omogočiti ljudem v stiski, da napravijo tisto, česar do sedaj v življenju niso uspeli napravili – naloge in dolžnosti, ki jih življenje postavlja prednje.

Avtoritativno vodenje je v kombinaciji z direktivnim nujno pri resnem delu v skupinah, kajti ljudje so večinoma lenobni in rabijo mnogo »vzpodbud«, da se aktivirajo. To pa se ne da doseči s t. i. motiviranjem (ko motiviranje pojmujemo kot pregovarjanje ljudi, razumsko dokazovanje itd.). Motiviranje že samo po sebi pomeni potiskanje v neko dejavnost; to pa si lahko privošči samo terapevt, ki sam živi življenje, kakršnega preko terapevtskega dogovora »zahteva« od pacientov. Tak terapevt je v z lastnim zgledom skupini učitelj novega, drugačnega življenja. Torej terapevt ne more zgolj opravljati službe (npr. osem ur na dan), ampak mora biti ljudem, ki jih vodi, »na razpolago«. Mora biti z lastnim življenjem vtkan v življenje ljudi v stiski in njihovih družin, kar pa seveda ne more biti služba, ampak je poslanstvo.